Vulkan Ijen

Vulkan Ijen sem ujel v objektiv februarja, v času mojega obiska Indonezije. Gre za kompleks stratovulkanov, to so visoki strmi vulkani stožčaste oblike, sestavljeni iz mnogo plasti strjene lave in vulkanskega pepela. Ijen predstavlja najvišjo točko kompleksa, leži na 2799 metrih nadmorske višine. Njegova posebnost je modra lava, ki s temperaturo 600 stopinj celzija bruha iz vulkanskih razpok, njen zadnji izbruh se je zgodil leta 2002. Modra barva je posledica visoke vsebnosti žvepla, ki je sicer v strnjeni obliki rumene barve, ob visokih temperaturah pa se obarva modro.

Na vrhu vulkana, v njegovem kraterju najdemo jezero turkizne barve, široko približno en kilometer. V bistvu sploh ne gre za vodo, kot smo jo navadno vajeni v drugih jezerih, ampak kemijsko rečeno žvepleno kislino, ki daje jezeru to posebno turkizno barvo. Njen pH je zelo nizek, znaša le 0,5 kar je več kot 10-krat manj od običajnega pH-ja vode. Tako se jezero ponaša z nazivom najbolj kislega kraterskega jezera na svetu.

Vulkan pa ni le naravna znamenitost, ampak tudi delovno okolje za okoli 200 delavcev, ki za 50.000 do 75.000 indonezijskih rupij na dan (3,40 – 5,10€) kopljejo strnjeno žveplo. Z njim polnijo košare in jih iz kraterja peš odnesejo do vasice, oddaljene tri kilometre. Na videz nizko plačilo pa velja za indonezijske stroške življenja vseeno kot dobro plačana služba, ampak da ne omenjam visoke izpostavljenosti strupenim plinom, tveganja za obolenja in po vsej verjetnosti krajšega življenja.

Na ogled tega na videz čudovitega koščka zemlje smo se odpravili okoli enih zjutraj iz mesta Banyuwangi na otoku Java. Vožnja z džipom je trajala slabi dve uri, sledil je kratek 45-minutni pohod do roba vulkana, s katerega smo se po strmih skalah začeli spuščati v notranjost kraterja do jezera. Jezero zaradi izhlapevanja žveplove kisline obdajajo strupeni plini, zato smo na začetki prejeli zaščitne maske. Glede delavcev si seveda nobeden ne beli glave, ti mask ne uporabljajo.

Ogled kraterja pa ni potekal popolnoma brez zapletov. Dobre pol ure potem, ko smo se spustili v notranjost, je veter začel pihati navzven in s tem začel prenašati gmote strupenega plina proti nam. Hitro sem si nadel masko, vendar je zaradi starih in neočiščenih filtrov nisem mogel uporabljati. Oči so me začele peči in solziti. Tudi ostali so se znašli v podobni situaciji, zavladala je panika, zaslišal sem kričanje in skupaj smo začeli bežati nazaj proti vrhu, čeprav pred sabo zaradi dima nismo videli ničesar.

Nastale razmere niso zmotile delavcev, ki so takšnih in podobnih situacij navajeni. Delo brez zaščitne maske in vdihavanje strupenih plinov za tamkajšnje razmere sicer dobro plačilo, ki jim omogoča malo več kot le preživetje. Žalostno, a resnično.