LIFE AFTER CUNAMI

LIFE AFTER CUNAMI
Zgodba, ki me je pretresla…

Med potepanjem po Šri Lanki občudujem in s fotoaparatom zabeležim vsak prečudovit trenutek, ki ga doživljam v tej prelepi majhni deželici, ki leži v Indijskem oceanu. Šri Lanka - obdana s prelepimi hribčki, z grmičevjem čajevca cylon, čudovitimi plažami in prijaznimi ljudmi, je raj na zemlji. Eksotično sadje, dobra hrana…mmm, tudi kokosovih palm ne manjka. Kaj naj rečem - must see.

Žal poleg vseh čudovitih stvari, ki se jih da videti, pojesti in doživeti, vse le ni tako rožnato, kot se zdi na prvi pogled. 

26. decembra, leta 2004 je Indijski ocean prizadel zelo močan podvodni potres magnitude 9,0. Glavnemu sunku so sledili cunamiji, ki so opustošili obale Indijskega oceana na Šrilanki, jugovzhodni Indiji, Indoneziji, Tajski, Maleziji, Maldivih in Mjanmarju.  Število žrtev je preseglo 220.000, po nekaterih ocenah pa tudi čez 300.000. Cunamiji so dosegli celo Somalijo in druge države na vzhodni obali Afrike, 4.500 km stran od epicentra. Najbolj oddaljena zabeležena žrtev se je zgodila v Port Elizabethu v Južnoafriški republiki, 8.000 km od epicentra. Valovi so se razširili tudi v Tihi ocean in povzročili motnje v plimovanju v severni in južni Ameriki.

Za konec potovanja smo si s prijatelji izbrali majhno obmorsko mestece Hikkaduwa, s prelepimi plažami, prav nalašč za relaksacijo pred povratkom domov. Ker sem popotnik, željan dobre domače hrane, vedno poiščem domače lokale, kjer je hrana pristna in dobra. Za piko na i si privoščim še odlične kokosove rotije. Pomislim, kako lepo mi je tukaj.

Ko se vračam nazaj proti našemu bivališču, zagledam v razdejani, porušeni hiši možakarja,  ki počiva kar na deski, naslonjeni med dvema oknoma. Vsaj mislim, da so to nekoč bila. Pomislim… »zanimiv motiv za slikanje«, zato še v istem trenutku 'pošklocam' ta moment. Moški se je močno razburil in me odgnal. V bistvu sem si to zares zaslužil. Spodobilo bi se, da bi ga vprašal, če ga lahko slikam.  Kot tipičen popotnik sem postal malce radoveden. Zato sem lastnika guesthousa, kjer smo stanovali, malo povprašam o tem, kdo je in kaj tam počne.

Povedal mi je, da je nekoč bil zelo dober človek. Rekel je: »Poglej mojo hišo. On mi je napeljal elektriko, sedaj pa kot vidiš se mu je življenje po cunamiju, ki nas je razdejal leta 2004, popolnoma spremenilo. Val mu ni vzel samo hiše, ampak vse, kar je nekoč imel rad… družino – ženo in dva otroka. V teh letih si ni opomogel.« Žalostno, res žalostno…

Bližal se je večer. Po isti poti grem na večerjo. Zopet odlična hrana, a moje misli so bile pri možakarju. Spraševal sem se ali ima kaj za jesti in piti. Zato naročim še eno porcijo hrane in vodo ter mu vse skupaj odnesem in položim zraven hiše. »To je zate.« mu ponižno povem. Pravkar si je nekaj kuhal - kar na tleh. Mislim, da čaj. Zgledalo je zelo žalostno. Takrat sva prvič normalno spregovorila. Nekoliko težje sem ga razumel, vem pa, da je bil vesel tistega kar sem mu prinesel. Odločil sem se, da mu vsak dan nekaj prinesem. Povabil me je v hišo in mi dovolil poslikati sledi, ki ga je cunami pustil na njegovem domu, ob tem pa mi povedal še njegovo žalostno zgodbo. Pred odhodom domov sem mu prinesel svoja oblačila in  nekaj denarja ter se od njega še zadnjič poslovil. 

Od takrat je minilo že pol leta, jaz pa še vedno razmišljam: kako mu je, zakaj mu domačini - njegovi sosedje, niso pomagali in kako velik vpliv je pustil na meni. Ne morem in tudi ne želim niti pomisliti, kako je, če izgubiš ljubljeno osebo. Ob tej misli me kar zmrazi….

Vem pa kaj je sreča. Za enkrat jo imam in nočem je izgubiti!